Moja zgodba z znamko Citroen se ni začela z velikimi pričakovanji ali sanjami o novem avtu. Začela se je precej praktično, v obdobju, ko sem potrebovala zanesljivo vozilo za vsakdan. Nekaj, kar me bo brez kompliciranja pripeljalo v službo, po opravkih in občasno tudi na kakšen izlet. Ko sem prvič sedla v Citroen, nisem razmišljala o prestižu ali moči, ampak o tem, ali se bom v njem počutila sproščeno.
Že prva vožnja me je presenetila. Avto ni bil trd, ni bil naporen, ni me silil v neko posebno držo. Vse je delovalo nekako mehko, prijazno, logično. Kot da je Citroen narejen za ljudi, ki veliko časa preživijo v avtu, a nočejo, da jih to utrudi.
Ko sem se z njim prvič odpravila na daljšo pot, sem se po več urah vožnje počutila presenetljivo spočito. Takrat sem prvič pomislila, da Citroen resno jemlje udobje.
Najbolj mi je bilo všeč to, da avto ni zahteval moje pozornosti na vsakem koraku. Ni me obremenjeval z zvoki, vibracijami ali trdimi odzivi. Bil je zanesljiv spremljevalec, ki me je pustil pri miru, da sem se lahko osredotočila na cesto ali preprosto uživala v vožnji. In ravno zato sem se nanj hitro navezala.
Ko so me prijatelji spraševali, zakaj ravno Citroen, sem vedno odgovorila isto. Ker je praktičen, ker je udoben in ker se v njem počutim doma. Ne iščem avta, ki bi dokazoval nekaj drugim, ampak takšnega, ki mi olajša vsakdan. In pri tem se je Citroen izkazal bolj, kot sem pričakovala.
Danes, ko razmišljam o vseh kilometrih, ki sva jih skupaj prevozila, vem, da sem izbrala prav. Citroen ni bil impulzivna odločitev, ampak premišljena izbira, ki se je skozi čas potrdila. In to je zame največ, kar lahko rečem o avtu, da mi je postal del rutine, ne da bi ga sploh posebej opazila.